Mihevčeve vile v Strunjanu so ena najbolj prepoznavnih avtorskih arhitektur v Sloveniji

Vile so bile zgrajene v letih 1959 in 1960 po načrtih arhitekta Eda Mihevca, so pa le delček obsežnega opusa njegovih bolj znanih del. Ob njih omenimo vsaj še:

• ob obali hotele in Avditorij v Portorožu (1972), počitniška naselja v Ankaranu, Luciji in na Belvederu, Slovenski kulturni dom v Trstu (1964), 
• v Ljubljani pa znamenito stolpnico Metalke (1962), zgradbo Kozolec ob Slovenski cesti (1957), kompleks Litostroj (1958), palačo Impex v Beethovnovi ulici (1953), hotel Holiday Inn (1979) in grobnico narodnih herojev. 

Rodil se je v Trstu kot  Eduardo Adolfo Corradini materi Mariji Terezi Corradini in očetu Ignaciju Mihevcu, v mladosti pa je živel v Trstu, na Dunaju in v Ljubljani. Diplomiral je iz arhitekture, v Ljubljani, leta 1936, pri Jožetu Plečniku, ta pa je imel nato velik vpliv tudi na njegovo ustvarjanje. Med 2. svetovno vojno je že od začetka aktivno deloval v NOB in bil tudi član vrhovnega štaba NOV. Leta 1946 je bil imenovan za izrednega profesorja na oddelku za arhitekturo takrat še znotraj Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Ustvaril je izredno velik arhitekturni opus. Leta 1969 je prejel Prešernovo nagrado. Po upokojitvi, leta 1981, je živel v Portorožu, umrl je v Izoli.

V urbanizmu se je izkazal s čutom za zelene površine. Njegova dela so bila vedno edinstvena, nekaj posebnega. Naselje počitniških vil v Strunjanu je ena najbolj prepoznavnih avtorskih arhitektur v Sloveniji. Mihevc je lokalne značilnosti upošteval v materialih, proporcih in barvah, sledil pa je tudi funkcionalnemu oblikovanju zunanjega in notranjega prostora. Notranje prostore je z zunanjostjo povezoval z ložami, balkoni in pergolami.

Arhitektov odnos lahko razberemo iz njegovega zapisa v prestižni mednarodni reviji za arhitekturo in urbanizem Casabella: »Tradicionalna arhitektura ne pozna političnih in etničnih diferenciacij. V veliki meri je neodvisna od stilističnih obdobij, njen razvoj je pogojen z načinom življenja in izkoriščanjem lokalnih gradbenih materialov. Ta aspekt tradicionalne arhitekture spoštujemo, želimo ga razvijati in preobraziti. Vendar pa je posnemanje starih formalnih rešitev nedopustno in lahko vodi v ponarejeno folklorizacijo. Dojeti je treba temelje tradicionalne arhitekture: način življenja, ambient, sonce, večno modro nebo, morje, mediteransko floro, razumeti je treba človeka, ki se brani sonca in burje. Če upoštevamo vse to, najdemo pravilne dimenzije oken, značilno notranjo ureditev, polknice, korce itd.« (Mihevc, 1964)