Zidanica z verjetno najlepšim razgledom na okolico Novega mesta

Naš objekt stoji sredi trškogorskih vinogradov z razgledom na Novo mesto. Trška gora slovi tudi po svojih zidanicah, in sicer kot razgledna vinska gorica z največ zidanicami na svetu, prav Krkin hram pa je med najbolj reprezentativnimi primeri t. i. meščanske zidanice. Te so bile last premožnih trgovcev, tovarnarjev, gostilničarjev in hotelirjev, zato so po velikosti in tudi po obliki nekoliko odstopale od preostalih vinskih hramov. Najpogosteje so bile dvoetažne, pri čemer je bila zgornja etaža bivalna, v njih pa so navadno živeli viničarji, ki so za lastnike obdelovali njihove vinograde; za plačilo so imeli pravico bivanja v zidanici, nekaj zemlje za obdelovanje in kako glavo živine (običajno je bila to ena krava), nekatera dela pa jim je posestnik plačeval v naturalijah ali denarju.

Ta vinogradniški hram z začetka 19. stoletja je leta 1859 kupil odvetnik in notar v Novem mestu dr. Josef Suppan, poslanec dolenjskih mest v kranjskem deželnem zboru in pozneje tudi ljubljanski župan in poslanec v državnem zboru na Dunaju. Da je dal zidanico v tem času delno preurediti, priča med drugim kamniti portal z  letnico 1860.  

Leta 1916 je postal njen novi lastnik uspešni trgovec in industrialec Karel Pollack, ki je v svojih usnjarnah v Kranju, Ljubljani in na Vrhniki zaposloval več kot 700 ljudi. Njegovo podjetje je doživelo največji razcvet med prvo svetovno vojno, kako je bila njegov najpomembnejši naročnik vojska, in tako si je tudi on lahko privoščil temeljito prenovo svoje zidanica - leta 1917 je dobila še prizidek (prešnico), na kar spominja betonski portal z vtisnjeno letnico.

Tri desetletja pozneje, leta 1928, sta zidanico kupila zakonca Vladimir in Helena Remec. Zakonca sta imela v lasti tudi tovarno pohištva v Kamniku, v kateri so izdelovali stole, pisarniško pohištvo in parket, inženir Vladimir Remec pa je bil tudi poverjenik za javna dela in obrt v takratni prvi slovenski narodni vladi. Nova lastnika sta dala obe stavbi – glavno poslopje in prizidek – še istega leta prenoviti in povečati na današnji obseg, in to po načrtih našega največjega arhitekta Jožeta Plečnika. Prav po njegovem nasvetu so stavbi prekrili s slamo, da bi se »bolje vključili v lokalno okolje«. Leta 1928 je zidanica dobila tudi vodovod, greznico in električno napeljavo.

Nato pa je sredi tridesetih let to vinogradniško posestvo na Trški gori kupil diplomirani inženir agronomije, strokovnjak za vinogradništvo Ivan Rataj iz Mačkovca in leta 1935 se je sem iz Ljubljane preselila njegova žena Vida s hčerko Meto. Ker je bil inženir Rataj, zaposlen pri deželnem odboru v Ljubljani, veliko odsoten, je na Trški gori gospodarila prav njegova žena Vida, ki je bila po poklicu učiteljica. Delo v vinogradih je organizirala tako uspešno, da je to vinogradniško posestvo z žlahtnimi sortami trte sčasoma postalo sploh največje na Trški gori, uporabljali so najsodobnejše vinogradniške in kletarske metode in prvi na Dolenjskem so gojili tudi sorto portugalko.

Ob tem pa je Vida Rataj v zidanici odprla tudi vinotoč, in ta je postal priljubljena točka za nedeljske izlete – tu so se radi zbirali novomeški pomembneži, med njimi na primer hotelir Windischer, zdravnik Perko in lekarnar Andrijanič. Ko je Ivan Rataj že kmalu po drugi svetovni vojni umrl, je za posestvo še naprej skrbela njegova vdova Vida , do leta 1977, ko ga je prodala Tovarni zdravil Krka, ta pa ga je nato preuredila v sodoben turistično-gostinski objekt z razgledno teraso in ga poimenovala Krkin hram.

In kako je tu danes 

Krkin hram je ena najbolj privlačnih točk Trške gore, in to predvsem zaradi razgleda – na Novo mesto in celotno novomeško kotlino, pa na reko Krko, na Gorjance in na Kočevski rog.